prva stranica arrow vijesti arrow Bosna i Hercegovina arrow Beli jastreb na Brezovem polju
Srijeda, 18 Oktobar 2017
 
 
GLAVNI MENI
prva stranica
uvodnik
vijesti
blogosfera
časopis bošnjak
podalpski selam
linkovi
forum
traži
PRIJAVA





Zaboravili ste lozinku?
Još niste član? Učlanite se ovdje
PJESMA TJEDNA
pošaljite vaš prijedlog
 Dino Merlin: 
Love In Rewind
Beli jastreb na Brezovem polju PDF Ispiši E-mail
(6 glasova)
Husein Sejko Mekanović   
Petak, 05 Mart 2010
ImageOb koncu meseca septembra leta 2005 v majhno bosansko-hercegovsko vas je prišel nenavaden gost, nenavaden tako kot je nenavadna nad Ljubljano jata sivih papig ali v ljubljanskem parku Tivoli trop šimpanzov. Tudi najstarejši vaščani so povedali, da v vasi takšnega gosta še nikoli prej niso videli. Najprej so mislili, da gre za belega goloba, galeba, belo vrano oziroma za zelo drznega temno-rjavo-sivega jastreba-kokošarja, ki ga je nekdo ujel in toliko časa polival z belo barvo, da je postal povsem bel. Njihove domneve so padle v vodo že v trenutku, ko so začudeni spoznali, da se nenavadni gost sicer oglaša kot vsi jastrebi-kokošarji vendar sploh ni v dobrih odnosih z njimi in ga kot hrana ne zanimajo vaške kokoši in piščanci. Še več so se čudili dejstvu, da je nenavadni gost naslednje leto ob koncu meseca aprila zapustil vas in se spet vrnil ob koncu meseca septembra.

Od takrat se samo sprašujejo kdo je pravzaprav nenavadni gost ter odkod in zakaj v vas vedno prihaja oziroma iz vasi odhaja sam. V enem od njegovih lanskoletnih spopadov z eskadriljo osmih jastrebov-kokošarjev (v katerem je oglašanje bojevnikov malce spominjalo na glasbo, ki jo je italijanski skladatelj Ennio Morricone ustvaril za znameniti film „Il buono, il brutto, il cattivo“) si je prislužil ime Blondie in postal pomemben simbol. Za to zelo elegantno ptico so se že začeli zanimati divji lovci. Dobro bi bilo, če bi kmalu vsaj za korak slednje prehiteli slovenski ornitologi. Iz Ljubljane v vas je (z osebnim avtomobilom) mogoče priti v dobrih treh urah. Dejstvo je tudi, da so Slovenci zanjo že slišali. Leta 1994 in 1995 oziroma v času črnogorsko-hrvaško-srbske vojne proti državi Republiki Bosni in Hercegovini (1992-1995) je bil namreč na slovenskem nacionalnem radiu (Radio Slovenija) nekajkrat omenjen tudi del najbolj zahodne bosensko-hercegovske občine Velika Kladuša, vas Brezovo Polje, ki se nahaja blizu meje med Bosno in Hercegovino ter Republiko Hrvaško. Vas je imela pomemben strateški položaj in v njej so divjali precej srditi spopadi: v tem času je bila močno oropana, požgana in porušena. Koliko je bilo v vasi ranjenih in smrtno ranjenih vojakov? Dobro so dokumentirani le prostori v katerih so prebivali in iz katerih so se bojevali vojaki ter deli različne vojaške opreme (uniforme, tulci nabojev in granat, španski jezdeci, bodeča žica itn.). V vojni je bilo (poleg velikega števila beguncev) ranjenih in smrtno ranjenih okoli trideset (civilistov in vojakov) vaščanov. Od drobcev granat hudo poškodovana so bila nekatera za podobo vasi pomembna drevesa: med njimi je bilo največ sadnega drevja. Bombe niso mogle uničiti akacij, ki so še močneje pognale korenine v zemljo ter danes grozijo, da bodo povsem pregnale breze in s svojim številom spremenile ime vasi v Akacijevo Polje. Dejstvo je tudi, da se (še vedno) v vas nista vrnila zelo zanimiva člana ptičje družine, siva vrana in sraka. Kdo še manjka? Zakaj so izginile snežno bele gosi in okrogli rdeči pujski? Na ti vprašanji ni težko odgovoriti. V devetnajstem in v prvi polovici dvajsetega stoletja v vasi so namreč živeli izključno pravoslavni kristjani. O tem priča vsaj petdeset let zapuščeno in v gozdiček spremenjeno pokopališče z ohranjenimi, sicer zelo zanimivimi nagrobniki, ki so opremljeni z napisi v cirilici in v manjši meri tudi v latinici. V drugi polovici dvajsetega stoletja, potem, ko je uspela preživeti drugo svetovno vojno v „obljubljeno deželo Vojvodino“ se je preselila večina teh pravoslavnih kristjanov in svoje posesti v vasi prodala muslimanom. Leta 1992 so se (ne da bi bili pri tem kakorkoli spodbujeni od sosedov muslimanov) iz vasi izselili člani vseh petih družin pravoslavnih kristjanov, po koncu vojne pa so se od omenjenih petih družin v vas oziroma v tisto kar je ostalo od njihovega doma vrnili člani le ene družine. Ob tem je potrebno posebej poudariti, da v zadnjih osemnajstih letih dobrososedski in prijateljski odnosi med nekdanjimi vaščani (muslimani in pravoslavnimi kristjani) nikoli niso bili prekinjeni: to med drugim potrjujejo številna pisma, telefonski pogovori, elektronska pošta, obiski itn. V vasi je uglavnem od ekstenzivnega poljedelstva ter živinoreje nekoč živelo in še vedno živi vsaj dvesto ljudi. Med njimi so bili zelo redki ljudje, ki so končali srednjo šolo, zato je lažje razumeti zakaj v vasi ni otroškega in športnega igrišča, osnovne šole in večnamenske dvorane, gasilskega in kulturnega doma, cerkve, mošeje, kulturnih in športnih društev, pošte, trgovine z mešanim blagom in gostilne. V zgoraj omenjenem prav gotovo lahko iščemo tudi razloge zaradi katerih se že nekaj desetletij na občini Velika Kladuša vas ne obravnava kot Brezovo Polje temveč kot (od Brezovega Polja precej oddaljena) vas Poljana oziroma kot del vasi Poljana, del Krajevne skupnosti Glinica in razloge zaradi katerih vaščani še vedno imajo precejšnje težave z elektriko, telefonom, vodo, kanalizacijo in številnimi divjimi odlagališči komunalnih odpadkov, ki so posledica dejstva, da v vasi še nikoli ni delovalo organizirano zbiranje in odvoz odpadkov na za to določene deponije. Gre pravzaprav za okoli petdeset kmečkih gospodinjstev oziroma kmetij zgrajenih na manjšem polju nepravilne pravokotne oblike (dimenzije okoli 2500m X 800m), ki ga skorajda z vseh strani obkrožata rečici Glinica in Slapnica ter nekaj potokov. Poleg omenjenih rečic in potokov pomembno mejo predstavljajo tudi gozdovi z več vrstami iglavcev in listavcev: da so nekateri že dolgo časa sestavni del polja o tem na svojevrsten način priča tudi današnje ime polja oziroma vasi. Problematična je le meja polja na jugu oziroma jugozahodu in o njej bo potrebno še razpravljati. Brezovo polje se nahaja na nadmorski višini okoli dvestodvajset metrov: najnižji del polja ob rečicah Glinici in Slapnici ter potokih se nahaja na nadmorski višini okoli stošestdeset metrov. To je v bistvu nekakšna (v smeri od najnižje točke na severu proti najvišji točki na jugozahodu in po vsej dolžini pravokotnika) precej dvignjena ter dokaj ravna planota, ki omogoča čudovit razgled na vse štiri strani sveta. Od konca februarja do konca avgusta oziroma ko ni megle in večjih oblakov je s polja mogoče videti tudi vsaj petdeset kilometrov oddaljeno (1657 metrov visoko) goro Plješivico in precej bližji najvišji, petstodvanajst metrov visok vrh za hrvaško kulturno zgodovino zelo pomembne Petrove gore. Večina kmečkih hiš (izjema so le tiste, ki se nahajajo približno dvestopetdeset metrov od rečic Glinica in Slapnica) je premišljeno razporejenih po celotni dolžini polja in sicer na robu tistega ravnega dela polja (od hiš proti vzhodu), ki poljedelcem največ pomeni. Drugi del polja (od hiš proti zahodu) je strm in za obdelovanje zemlje precej zahtevnejši. Prav zato je lego teh hiš mogoče primerjati s korcami na vrhu dvokapne strehe, ki ima eno stran daljšo in položno drugo pa krajšo in strmo. Sestavni del vasi Brezovo Polje so tudi trije v 20. in 21. stoletju od betona in železa zgrajeni mostovi na rečici Slapnici: dva sta v bližini dveh manjših zaselkov ter dveh znamenitih, v prvi polovici dvajsetega stoletja zgrajenih in danes skorajda povsem porušenih mlinov, znanih pod imenoma „Bauk“ in „Gliban“. Leta 1983 je bil od betona in železa zgrajen najstarejši med omenjenimi mostovi, tako imenovani „Hašimov most“, ki vas povezuje s sosednjimi vasmi Donji Grabovac, Glinica in Poljana. Približno petsto metrov od Hašimovega mostu oziroma sredi vasi se je starodavna vaška pot razcepila na dva dela. Slednja potem vsaj petsto metrov vzporedno in na razdalji okoli dvesto metrov peljeta proti srednjeveškim trdnjavam ter današnjim naseljem Podzvizd, Velika Kladuša in Vrnograč. 9.7. 1845 oziroma v času uradno zadnjega (večjega) spopada med habsburško in turško armado (v bližini trdnjave Podzvizd), je višje ležečo vaško pot prav gotovo moral poznati vsaj del habsburške armade, ki jo je vodil znameniti Hrvat Josip Jelačić (1801-1859). Ali je s habsburškimi vojaki mogoče povezovati leta 1986 v bližini višje ležeče vaške poti odkrit in istega leta izgubljen bakren kovanec s podobo nekega Habsburžana? Koliko takšnih kovancev se še skriva v bližini omenjene poti? Poseben pomen ima pred nekaj leti odkrit jugoslovanski kovanec (20 para), ki je nastal leta 1965 torej v času intenzivnega priseljevanja muslimanov. Dejstvo je tudi, da je v zadnjih desetih letih po tej sicer slabo vzdrževani poti peljalo toliko osebnih avtomobilov s slovenskimi registrskimi oznakami (več jih je bilo od vseh drugih skupaj) da si je zaslužila tudi ime „Slovenska pot“. Gre predvsem za osebne avtomobile, ki so bili last vaščanov oziroma delavcev zaposlenih v slovenskih gradbenih in drugih podjetjih. Nekateri med lastniki teh osebnih avtomobilov so dobili celo slovenske potne liste, njihovi otroci pa so obiskovali slovenske osnovne in srednje šole. Slovenski potni list ima tudi eden najlepših psov v vasi, devet let star, skorajda snežno bel mešanec med labradorcem in nemškim ovčarjem Laki, ki je na svet prišel v okolici naselja Vrhnika. Leta 2009 je prebivalec vasi, študent umetnostne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti večjemu številu svojih sosedov poskušal na kratko razložiti zakaj se na slovenskih tolarskih oziroma evrskih bankovcih in kovancih nahaja podoba pesnika Franceta Prešerna (1800-1849): v vas je namreč prinesel in prebral nekaj verzov iz leta 1929 v Ljubljani objavljenega zbranega dela Franceta Prešerna, ki sta ga uredila Avguštin Pirjevec in Joža Glonar. Po vaški poti je tiho odmeval tudi Prešernov zagonetni aforizem: „Kar je beži/Al beg ni Bog?/Ki vodi vekomaj v ne-bo/Kar je, kar blo je in kar bo“. Ali je sploh še kdaj pred letom 2009 v vasi Brezovo Polje odmeval kakšen Prešernov verz? Možno je, da se ga je spomnil kateri od avstro-ogrskih ali jugoslovanskih vojakov, ki mu je bilo ime Kranjski Janez? Koliko vojakov je prehodilo nižje ležečo vaško pot, ki pelje proti trdnjavi ter naselju Vrnograč in ob kateri, kot vse kaže, nikoli ni bilo kmečkih gospodinjstev oziroma kmetij? Ta „pot pod vasjo“ (bos. „put ispod sela“), kot so jo doslej označevali starejši rodovi vaščanov, je vedno imela velik pomen, še posebej pa takrat, ko so poljedelci obdelovali zelo rodovitno zemljo in z nje pobirali različne pridelke (sadje, zelenjavo, žitarice, ter svežo in suho travo). Pod najvišjo točko Brezovega polja v bližini kraja kjer je leta 1944 strmoglavilo anglo-ameriško vojaško letalo in kjer se zdaj največ zadržuje Blondie, se je „pot pod vasjo“ precej pogreznila v zemljo ter se toliko oddaljila od višje ležeče vaške poti, da je povsem izginila v čudovitem gozdu polnem visokih brez, divjih češenj, bukev, gabrov, hrastov, javorjev, lip in topolov. Dobrih dvesto metrov od mesta kjer je pot izginila, jo je spet mogoče najti in sicer na drugem koncu gozda med rastlinami in živalmi, ki živijo v vodi in ob vodi oziroma v z vodo bogati, dolgi, ozki in kot reka vijugasti dolini znani pod imenoma „Palčki“ in „Potoki“, samo nekaj metrov stran od precej večjega gozda in zanemarjenega, sicer mogočnega izvira pitne vode, znanega pod imenom „Veljkov izvir“ (bos. „Veljkov bunar“). Zanimivo je čisto slovensko s pravljicami tesno povezano ime doline „Palčki“, ki ga je mogoče razložiti kot posledico dejstva, da si je že od nekdaj dolino lastilo več lastnikov (vsak med njimi je imel pač svoj, kot „Palček“ majhen košček doline). Prav v tej dolini so se sčasoma od poti odcepile tri zelo kratke (od stopetdeset do dvesto metrov dolge) poti: ena od njih pelje le dober meter stran od Veljkovega izvira. Gre za pravljično lep kraj v katerem je pred več kot tridesetimi leti pet krepkih mladeničev poskušalo ugrabiti šestnajstletno svetlolaso lepotico in jo proti njeni volji odpeljati v dom nekega mlajšega ženina. Čeprav so bili mladeniči dobro organizirani in povsem neopaženo prišli v omenjeni, z gozdom pokriti del poti, poskus ugrabitve je (mogoče tudi zaradi majhnih pravljičnih bitij, ki se skrivajo v imenu doline?) spodletel, nesrečni mladeniči pa se niso mogli izogniti ostrim kaznim. V občini Velika Kladuša je bil to prav gotovo eden zadnjih poskusov ženinov, da bi na takšen način, torej z ugrabitvijo pridobili nevestino roko. Zanimivo je, da so se od takrat okoli „Palčkov“ oziroma „Potokov“ v vse večjem številu zbirali pastirčki s svojimi čredami krav in ovac. Čas so si največkrat krajšali z nogometno žogo oziroma z igranjem nogometa. Marsikateremu med njimi je bil največji vzornik znameniti sarajevski nogometaš in dolgoletni član nogometne reprezentance Jugoslavije Safet Sušić (rojen leta 1955). Kolikokrat so se ti pastirčki pogovarjali o nepozabnih šestih zadetkih, ki jih je na (treh) tekmah Jugoslavije proti Argentini, Bolgariji in Franciji dosegel Safet Sušić? Kolikokrat so jim med igro ali pogovorom črede zapustile dolino in prišle blizu skrajni jugovzhodni točki Brezovega polja, na enega od najbolj ravnih delov, ki je vsaj petsto metrov oddaljen od višje ležeče vaške poti in je znan pod imenom Redžepovac? Na Redžepovac „pot pod vasjo“ pelje mimo velikega gozda (dimenzije okoli 500m X 50m). Na reki Slapnici, v bližini porušenega mlina z imenom „Bauk“, Redžepovca ter vasi Elezovići in Grabovac se „pot pod vasjo“ ustavi ob moderni avtomobilski cesti, ki pelje proti približno pet kilometrov oddaljeni trdnjavi in naselju Vrnograč. V tem delu vasi Brezovo Polje se že nekaj let zadržujejo snežno bele štorklje, ki tudi v zimskih mesecih ne čutijo potrebe po selitvi v toplejše kraje. Razloge za takšno njihovo obnašanje prav gotovo moramo iskati v blagih zimah in kvalitetni hrani, ki jo najdejo ob rečicah Glinici in Slapnici. Zakaj se nočejo vrniti sive vrane? Da je bilo nekoč tukaj res veliko črnih in sivih vran na svojevrsten način priča ime trdnjave in naselja Vrnograč (Vranogreica, Vranograč, Vranograd). Zanimivo je, da so dosedanji raziskovalci v imenu Vrnograč iskali le eno od treh hčera nekega legendarnega kralja ter legendarno ustanoviteljico trdnjave Vrnograč, ki ji je bilo ime Vrana. Še posebej bode v oči dejstvo, da so v imenu trdnjave Sokol(ac) pri Bihaću iskali eno od dveh Vraninih legendarnih sester, ki naj bi ji bilo ime Soka in jo predstavljali kot ustanoviteljico trdnjave Sokol(ac). Kakorkoli že, na podlagi zgoraj omenjenega je mogoče trditi, da se v imenih trdnjav Vrnograč in Sokol(ac) skrivajo člani ptičje družine črna in siva vrana ter plemenita roparica sokol. Poseben pomen ima dejstvo, da nekaj mesecev v letu v neposredni bližini trdnjave Vrnograč na Brezovem polju preživi čudovita ptica, beli jastreb Blondie.



Komentari (5)
1. Autor: addyaddy datum 25-03-2010 21:00
 
 
Nikako mi nije jasno zašto u Bošnjaku objavljujete tekstove na slovenačkom. Zar ne vidite,da bošnjačka djeca u Sloveniji ne znaju baš puno o \"materinom jeziku\"- Bosanski jezik je za njih tuđi jezik a vi objavljujete na jeziku asimilacije. :cry :cry :cry
 
2. Autor: Safet datum 26-03-2010 08:45
 
 
Mislim da si svoj pogled postavio prilično oštro. 
Portal je koncipiran tako da nam je želja da su tekstovi na maternjem jeziku, no, isto tako su dobrodošli tekstovi i na jeziku na kojem se autorica ili autor, Bošnjakinja ili Bošnjak najlakše izražavaju.
 
3. Autor: Admir Hušidić 007 datum 21-03-2011 15:43
 
 
:) :) Sejko Lpo napisano za to našo vas.Lp :grin
 
4. Autor: Huska M. datum 21-03-2011 18:13
 
 
:zzz Hvala! Sem se potrudil, v načrtu je še ena precej večja zadeva.
 
5. Autor: Admir Hušidić 007 datum 22-03-2011 19:59
 
 
Ja vidm da je 
:grin
 

Komentiranje je omogućeno samo registriranim korisnicima.
Molimo vas da se registrirate ili, ako ste već registrirani, da se prijavite.

 
< Prošli   Sljedeći >