prva stranica arrow vijesti arrow Slovenija arrow Delo Mag: »Jugoslovani« v manjšinskih vicah
Četvrtak, 13 Decembar 2018
 
 
GLAVNI MENI
prva stranica
uvodnik
vijesti
blogosfera
časopis bošnjak
podalpski selam
linkovi
forum
traži
PRIJAVA





Zaboravili ste lozinku?
Još niste član? Učlanite se ovdje
PJESMA TJEDNA
pošaljite vaš prijedlog
 Dino Merlin: 
Love In Rewind
Delo Mag: »Jugoslovani« v manjšinskih vicah PDF Ispiši E-mail
(3 glasova)
Administrator   
Ponedjeljak, 17 August 2009
ImagePo osamosvojitvi so se na Slovenskem v manjšinskih vicah znašle narodne skupnosti, med katerimi so po številčnosti gotovo v ospredju državljani, ki izvirajo iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Slovenci smo v ustavo namreč zapisali varstvo avtohtonih etničnih skupnosti Italijanov in Madžarov ter naposled še Romov, nekdanje »Jugoslovane« pa smo izvzeli. Po 18 letih je vendarle zaznati premike tudi na tem področju, zlasti zaradi predlagane ustanovitve vladnega posvetovalnega telesa za ustavno nepriznane etnične skupnosti in predvidenega sprejetja resolucije.

Poleg navedenega je slišati, da se pripravlja nov krovni zakon o manjšinah, a nam o njem ni uspelo izbrskati prav veliko. Dodatno bo urejal položaj ustavno varovanih italijanske in madžarske narodne skupnosti, kar so potrdili na uradu za narodnosti. Spomniti sicer velja, da je Janševa vlada v koalicijsko pogodbo kot cilj zapisala sprejetje resolucije o italijanski in madžarski narodni skupnosti, a je ostal neuresničen.

Bolj številni kot vidni

S formalnopravnim položajem etničnih skupnosti, ki izvirajo iz nekdanjih jugoslovanskih republik, se razen raziskovalcev do danes ni resno ukvarjal nihče. Državo so na nepriznan status teh manjšin občasno opozarjale različne institucije, med drugim nekdanji komisar za človekove pravice pri Svetu Evrope Alvaro Gil-Robles in odbor ministrov pri omenjeni ustanovi, ki mu do letošnjega novembra predseduje prav Slovenija. Pri tem ne gre prezreti, da lahko tako imenovane nove manjšine delno že uresničujejo pravice do ohranjanja zlasti jezikovnih in kulturnih značilnosti njihovih skupnosti. Urad za šolstvo ima po naših podatkih pripravljene učne načrte za hrvaščino, srbščino in makedonščino, a za zdaj kot drugi tuji jezik v tretji triadi devetletke poučujejo le hrvaščino. Najbliže uvedbi je še poučevanje srbščine, medtem ko se pri makedonskem in bošnjaškem jeziku zatika.

Najbolj izrazito je uresničevanje pravic do ohranjanja kulturne identitete omenjenih skupnosti, in sicer zlasti z razpisi kulturnega ministrstva. Toda tudi tu se vrsto let kažejo nejasnosti, ki izvirajo zlasti iz razmerja številčnosti tako imenovanih novih manjšin in zneskov financiranja. Tako je ministrstvo lani kulturni program italijanske in madžarske skupnosti podprlo z dobrimi 300 tisoč oziroma skoraj 436 tisoč evri, romski skupnosti je primaknilo okrog 85 tisočakov, nemško govorečim etničnim skupinam 12 tisočakov, za programe »različnih drugih etničnih skupnosti in priseljencev« (teh skupin je vsaj šest) pa je odštelo nekaj več kot 200 tisoč evrov. Podatki zadnjega popisa prebivalstva, iz leta 2002, razkrivajo, kako primerjalno nesorazmerno je financiranje omenjenih kulturnih programov. Tistih, ki so se izrekli za pripadnika enega od narodov nekdanje Jugoslavije, je bilo ob popisu dobrih 128 tisoč, medtem ko se je za pripadnika ene od ustavno priznanih manjšin in romske skupnosti opredelilo slabih 12 tisoč državljanov – torej več kot desetkrat manj.

Poleg tega so italijanska, madžarska in romska skupnost posebej omenjene v zakonu o RTV Slovenija, kar pomeni, da so upravičene do programov v svojem jeziku, kar za ustavno nepriznane ne velja. Romska etnična skupnost je prvo (radijsko) oddajo sicer dobila šele lani. Kakorkoli, tako imenovane nove manjšine uživajo individualne pravice, kolektivnih pa ne.

Posvetovalno telo

Zveza zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti nekdanje SFRJ v Sloveniji, kot se uradno imenuje, je po besedah predsednika Branka Matijevića v sedanji vladi našla nekoliko prijaznejšega sogovornika. K večjemu posluhu za dolgo zapostavljeno vprašanje statusa novih manjšin je bržčas pripomogel sestanek zveze s predsednikom države Danilom Türkom. Ta je namreč decembra lani podprl njen predlog, da bi vlada ustanovila sosvet za ustavno nepriznane etnične skupine, v nedavnem intervjuju za srbski Blic pa svoje stališče ponovil. Iz Türkovega urada so na našo poizvedbo o ustanavljanju sosveta odgovorili, da predsednik zamisel o posvetovalnem organu podpira, saj meni, da bi lahko prispeval k urejanju praktičnih vprašanj zlasti na področjih medijev, izobraževanja in podpore kulturnim projektom. »Pričakuje, da se bo vlada do zamisli kmalu in pozitivno izrekla.«

V sosvetu bi, kot v strokovnem članku piše dr. Vera Kržišnik Bukić z inštituta za narodnostna vprašanja, sodelovali po en predstavnik obravnavanih skupnosti (ABČHMS oziroma Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov), predstavnik večinske narodne skupnosti in tajnik, ki bi imel edini profesionalno funkcijo. Sosvet bi deloval predvsem v okviru reševanja bistvenih narodnomanjšinskih vprašanj (pravna ureditev statusa, kultura, šolstvo, mediji in podobno), usklajevanja ciljev z možnostmi domovine (to je Slovenije), sodelovanja z državami matičnih narodov in sodelovanja pri oblikovanju mednarodnih dokumentov, ki se nanašajo na varstvo manjšin. Skratka: kot posvetovalno telo bi omogočal urejanje bistvenih pravic narodnih manjšin, kar skupnosti ABČHMS, ki živijo pri nas, po mnenju Kržišnik Bukićeve v resnici so.

Čeprav so predstavniki zveze še pred leti kot edino rešitev pravnega položaja etničnih skupnosti ABČHMS videli spremembo ustave, so maja sprejeli osnutek resolucije o urejanju statusa narodnih skupnosti iz nekdanje Jugoslavije v Sloveniji in ga predstavili premieru Pahorju. Če bi državni zbor resolucijo sprejel, bi bile omenjene skupnosti z njo pravzaprav prvič od nastanka samostojne Slovenije formalnopravno priznane. Po sestanku so se dogovorili, da bo vlada v kratkem poslala stališče do predstavljenih predlogov, a ga zveza do danes ni prejela. Na vlado smo sicer naslovili vprašanja o ustanovitvi sosveta in načrtih za ureditev položaja tako imenovanih novih manjšin, toda predstavnik premierovega kabineta za odnose z javnostjo je sporočil, da so jih predali uradu za narodnosti. Tam so odgovorili le na tista, ki smo jih poslali neposredno uradu.

Sestanka se je udeležil tudi pravni strokovnjak in nekdanji ustavni sodnik dr. Lojze Ude, ki na osnutek resolucije menda ni imel večjih pripomb. Za Delo Mag je pojasnil, da bi država morala podpirati ohranjanje narodne samobitnosti omenjenih skupnosti, pri čemer se sam načelno strinja tako z ustanovitvijo posvetovalnega telesa (morda ne »sosveta«, s katerim imamo denimo pri koroških Slovencih slabe izkušnje) kot s sprejetjem pravnega akta v državnem zboru. Sicer meni, da je raven zaščite manjšinskih pravic pri nas višja kot v sosednjih državah in v državah nekdanje Jugoslavije, pri čemer poudarja, da je čutiti odpor Slovencev do priznanja pravic vsem marginalnim skupinam, zlasti pa etničnim skupnostim, ki izhajajo iz nekdanje SFRJ. Vsekakor, pravi Ude, mora država najprej oblikovati jasno politično stališče do te problematike.
Sestanka z ministroma Igorjem Lukšičem in Majdo Širco sta bila po Matijevićevih besedah tvorna, oba državna funkcionarja pa sta pokazala precejšnje razumevanje za položaj ustavno nepriznanih manjšinskih skupnosti. Širca nam je pojasnila, da so našli ustreznejšo rešitev za financiranje kulturnih programov skupnosti, katerih pripadniki se združujejo v približno sedemdesetih kulturnih društvih. Kot napredek je omenila boljšo organiziranost zveze, saj so se sestanka udeležili predstavniki vseh šestih skupnosti. Osebno meni, da so bile te doslej res nekoliko spregledane, čeprav predstavljajo velik delež prebivalstva. Na vprašanje, ali bodo spremembe zakona o RTVS vsebovale tudi določbe o programih za ustavno nepriznane manjšine, je odvrnila, da bi moral imeti javni medij na tem področju dejavnejšo vlogo, o natančnejših rešitvah pa kot ministrica za zdaj še ne more govoriti. Ministra Lukšiča nam za ta članek ni uspelo priklicati.

Le za ustavno priznane

Ker je od objave raziskave Položaj pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Republiki Sloveniji, ki so jo izdelali na inštitutu za narodnostna vprašanja, minilo že šest let, smo urad za narodnosti vprašali, ali so ugotovitve raziskovalcev uporabili pri svojem delovanju. Direktor Stane Baluh je najprej pojasnil, da urad ne more odločati o politiki Slovenije do statusa pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije, saj je njegovo »poslanstvo opredeljeno na področjih, ki se kakorkoli dotikajo položaja obeh ustavno varovanih narodnih in romske etnične skupnosti«.

Raziskava, o kateri smo poizvedovali, je menda ugotovila, koliko so zahteve pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije, ki stalno živijo v Sloveniji, utemeljene in kaj bi bilo treba storiti za ureditev njihovega položaja, a Baluh poudarja, da stališča avtorjev niso bila enotna. Dr. Miran Komac je menil, da njihov položaj ne more biti izenačen z ustavno priznanimi narodnimi skupnostmi. Dr. Vera Klopčič je predlagala rešitev v okviru dopolnitve zakona o statusu državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Sloveniji in sprejetju resolucije v državnem zboru. Vodja raziskave Kržišnik Bukićeva pa je bila prepričana, da bi bilo vprašanje statusa najbolje urediti s spremembo ustave in na tej podlagi sprejetega zakona.

Priklicali smo le Kržišnik Bukićevo, saj nas je zanimalo, zakaj tak odpor do formalnopravnega priznanja obstoja omenjenih skupnosti. Po njenem sta ključna razloga dva: strah pred morebitno ogroženostjo slovenske narodne substance in bojazen zaradi (pre)velikih stroškov pri morebitnem priznanju dejanskih narodnih manjšin, ki izvirajo iz nekdanje skupne države. »Ta bojazen je seveda neupravičena, saj bi bil njihov status urejen povsem drugače kot pri že priznanih narodnih manjšinah, a je primerjava pač priročen izgovor za vse, ki načelno, a brez utemeljitev nasprotujejo njihovemu manjšinskemu statusu.« Mnogi priznanje zavračajo, češ da tako imenovane nove manjšine na slovenskem ozemlju niso »avtohtone«, pri čemer gre za izraz, ki je na področju varstva manjšin v Evropi menda edinstven. Kržišnik Bukićeva pojasnjuje, da je gotovo enega najbolj spornih terminov v naši ustavi. Pomisleke ima celo ustavno sodišče, ki termin uporablja pri svojih odločitvah, saj gre za ustavno kategorijo, ne pa tudi za »splošno strokovno veljaven in nesporno opredeljen pojem«.

(članek avtorice Anuške Delić prenašamo iz Delo Maga št. 24, 17.8.2009)


Budi prvi koji komentira članak

Komentiranje je omogućeno samo registriranim korisnicima.
Molimo vas da se registrirate ili, ako ste već registrirani, da se prijavite.

 
< Prošli   Sljedeći >