prva stranica arrow vijesti arrow Slovenija arrow Možje s fesi na soški fronti (Ob 90. obletnici preboja soške fronte)
Srijeda, 18 Oktobar 2017
 
 
GLAVNI MENI
prva stranica
uvodnik
vijesti
blogosfera
časopis bošnjak
podalpski selam
linkovi
forum
traži
PRIJAVA





Zaboravili ste lozinku?
Još niste član? Učlanite se ovdje
PJESMA TJEDNA
pošaljite vaš prijedlog
 Dino Merlin: 
Love In Rewind
Možje s fesi na soški fronti (Ob 90. obletnici preboja soške fronte) PDF Ispiši E-mail
(11 glasova)
Husein Sejko Mekanović   
Utorak, 02 Oktobar 2007
Sample ImageAvstrijski častniki, ki so bili v enotah 2. polka cesarskih strelcev, Knauer, Weithaler in Eisenstecken, opisujejo v svojih zapisih, kakšna je bila pot bataljonskih enot tega polka do bovškega bojišča…Že med potjo jih je presenetilo, da so morali svoja vojaška pokrivala zamenjati s bošnjaškimi fesi. Te zamenjave niso razumeli. Nadaljnja pot jih je vodila iz Trbiža v Rabelj, odtod pa čez prelaz Predel v Log pod Mangrtom…V Logu so si kot pravi mohamedanci ogledali tudi bošnjaško mošejo…Šele v Pustini so izvedeli, kaj se dogaja – da se pripravlja velika ofenziva – in čemu so jim na glavo posadili fese. Zamenjali bodo bošnjaške enote na bovškem bojišču…

28.6. 1914 v Sarajevu je bosenskohercegovski gimnazijski absolvent Gavrilo Princip (1894 - 1918) ubil avstro – ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda (1863 - 1914) in njegovo ženo Zofijo (1868 - 1914).[1] Smrt plemenitih zakoncev je bila povod za začetek prve svetovne vojne. Kmalu zatem - ob zvokih znamenite koračnice »Die Bosniaken kommen«, ki jo je leta 1895 objavil avstrijski skladatelj Eduard Wagnes (1863 – 1936) - so se v enotah avstro – ogrske vojske pojavili tudi bosenskohercegovski vojaki.[2] V času prve svetovne vojne so avstro – ogrske oblasti v avstro – ogrsko vojsko vpoklicale okoli sedemnajst procentov bosenskohercegovskih moških starih od šestnajst do sedemdeset let.S tistimi, ki so se med leti 1915 – 1917 bojevali na tako imenovani soški fronti so se srečali oziroma jih v svojih spisih omenili ameriški pisatelj Ernest Hemingway (1899 - 1961)[3] ter v avstro – ogrsko vojsko vpoklicani slovenski vojaki oziroma pisatelji Julius Kugy (1858 - 1944)[4] , Ljudevit Pivko (1880 – 1937)[5] in Prežihov Voranc (1893 - 1950).[6] Tudi na soški fronti so se bosenskohercegovski vojaki (katoličani, muslimani in pravoslavni) od drugih avstro – ogrskih vojakov ločevali po (maroškem mestu Fes imenovanih in predvsem za arabsko muslimansko nošo značilnih rdečih) pokrivalih za glavo, fesih.[7] O tem priča večje število ohranjenih fotografij, risb in slik. Nekaj jih je objavil avstrijski raziskovalec soške fronte Werner Schachinger[8]  ter slovenski raziskovalci Janez J. Švajncer[9] , Vasja Klavora[10] in Marko Simić.[11]

Image
ILUSTRACIJA 1. Leta 1917 ob reki Soči je nastala fotografija neznanega avtorja na kateri vidimo fese na glavah vojakov (z dvainštiridesetimi zlatimi kolajnami za pogum odlikovanega) Drugega bosenskohercegovskega pehotnega polka, BH2 oziroma BHIR2. V avstrijskem mestu Graz danes nanje spominja Zweierbosniakengasse. Vir: Werner Schachinger, Bošnjaci dolaze 1879. – 1918. Elitne trupe u K. und K. armiji, Lovran 1996

Image
ILUSTRACIJA 2. Hans Printz, »Bosnien - Herceg. Hornist« Vir: http://www.austro-hungarian-army.co.uk/printz.htm (stanje 25.5. 2007). Na tem akvarelu v avstro – ogrsko vojsko kot vojnega slikarja vpoklicanega avstrijskega slikarja Hans Printza (1865 - 1925) vidimo fes na glavi bosenskohercegovskega vojaka - hornista. Enega od Printzovih akvarelov na katerem vidimo vojake s fesi, je v knjigi »Po sledeh soške fronte« objavil tudi Marko Simić.

Image
ILUSTRACIJA 3. Ludwig Koch, Kneža Vir: Vasja Klavora, Koraki skozi meglo. Soška fronta – Kobarid - Tolmin 1915 – 1917, Celovec - Ljubljana – Dunaj 2004. Na tej risbi (objavljeni tudi v katalogu: Ludwig Koch, Skizzen vom Isonzo von maler Ludwig Koch Dunaj 1915) v avstro – ogrsko vojsko kot vojnega slikarja vpoklicanega avstrijskega slikarja Ludwiga Kocha (1866 – 1934) vidimo vsakdanji prizor v naselju Kneža, konjsko vprego s tovorom, ki jo vozi mož s fesom.

Image
ILUSTRACIJA 4. Fotografija neznanega avtorja na kateri vidimo fese na glavah nemških vojakov, častnikov 35. nemškega plinskega bataljona Vir: Vasja Klavora, Plavi križ, Celovec – Ljubljana - Dunaj 2000

Image
ILUSTRACIJA 5. Fotografija na kateri (s fesom na glavi) vidimo častnika avstro – ogrske vojske Karla Pomeja Vir: Oto Luthar, »O žalosti niti besede«. Uvod v kulturno zgodovino vélike vojne, Ljubljana 2000

Občasno so fese nosili tudi drugi avstro – ogrski in nemški vojaki.[12] Leta 1917 (na poti proti soški fronti), je nastala fotografija na kateri vidimo fese na glavah nemških vojakov, častnikov 35. nemškega plinskega bataljona, ki so med leti 1915 – 1917 (skupaj z drugimi avstro – ogrskimi in nemškimi vojaki) s bojnimi plini zastrupili nekaj tisoč francoskih, italijanskih, avstro – ogrskih in nemških vojakov. Med zastrupljenimi je bil tudi znameniti francoski slikar Fernand Léger (1881 - 1955), ki je leta 1917 na sliki »Kvartopirci« predstavil svoje življenje na tako imenovani zahodni fronti (zastrupitev s bojnimi plini in bivanje v bolnišnici).[13]   Na soški fronti in v njeni bližini se je z omenjenimi avstro – ogrskimi, italijanskimi in nemškimi vojaki srečal ter jih risal in slikal Légerjev štiri leta starejši sodobnik, v avstro – ogrsko armado kot vojni slikar vpoklicani slovenski slikar Ivan Vavpotič (1877 – 1943). O tem pričajo tudi številne risbe (med njimi moramo omeniti vsaj leta 1916 v vojaški suknji upodobljenega pisatelja Ivana Cankarja) in slike »Krajina ob fronti«, »Pri Tolminu«, »Topničarji«, »Žena na pragu«, »Goreči italijanski položaji pri Tolminu«, »Požar na kolodvoru v Sv. Luciji«, »Kranjski Janez«, »Posvetovanje zdravnikov v Leonišču med prvo svetovno vojno« in »Italijanski ujetniki na ljubljanskem gradu«.[14] Leta 1917 - nekaj desetletij potem, ko si je slovenski fotograf Christian Paier (1839 – 1895) kupil arabsko muslimansko nošo in se v njej (s fesom na glavi) fotografiral za spomin oziroma nekaj desetletij potem, ko sta slovenska slikarka Ivana Kobilca (1861 - 1926) in slovenski slikar Ivan Grohar (1867 - 1911) risala in slikala moške glave s fesi - so nastale Vavpotičeva slika »Možje s fesi se vozijo na fronto«[15] , risba »Bošnjak«[16] in ilustracija slovenske pravljice »Mrtvi ženin«.[17]  

Image
ILUSTRACIJA 6. Ivan Vavpotič, »Možje s fesi se vozijo na fronto« (dimenzije 61cm X 46cm) Vir: Anica Cevc – Milček Komelj – Lidija Tavčar, Ivan Vavpotič 1877 – 1943, Ljubljana 1987

Image
ILUSTRACIJA 7. Ivan Vavpotič, »Bošnjak« Vir: Dom in svet, Ljubljana 1917

Image
ILUSTRACIJA 8. Ivan Vavpotič, Ilustracija slovenske pravljice »Mrtvi ženin« Vir: Fran Milčinski, Tolovaj Mataj, Ljubljana 1917.

Ilustracija je nastala na soški fronti. Vavpotič je upodobil najbolj dramatičen trenutek, tik pred razpletom pravljice, ko sta mrtvi ženin, mladi Anzelj in v slovensko nošo oblečena lepa Majdalenka na belem konju prišla na muslimansko pokopališče. Na levi strani je upodobil gorato pokrajino, na desni pa naselje, kupolo mošeje in vitek minaret, katerega vrh s polmesecom se nahaja v temnih nebesnih višavah, v bližini zvezd.  Na sliki »Možje s fesi se vozijo na fronto« vidimo perspektivično zelo zanimivo kompozicijo z realističnimi dopasnimi podobami treh mož, ki jih na podlagi rdečih pokrival za glavo, fesov, lahko predstavimo kot (bosenskohercegovske) vojake. Močno individualizirana - z začrtano mimiko, ki razkriva duhovne značilnosti - sta samo oborožena vojaka, ki poskušata vzpostaviti stik z gledalcem. Ali sta se zavedala, da sta »prvovrstna topovska hrana«? Kateremu vojaku bi lahko na ustnice položili stavke[18] , ki jih je od svojih bosenskohercegovskih tovarišev slišal in v spominih omenil častnik avstro – ogrske vojske Hans Fritz? Poleg podob »enookih« mož, napetost in tesnobo na sliki stopnjujejo tudi slaba osvetljava, ostri kontrasti rumenih in vijolično – zelenih barvnih ploskev. Sodeč po položaju v katerem sta roki temnolasega vojaka z dolgimi, navzgor dvignjenimi brki, vojakov slikar ni presenetil: na poti na fronto, najbrž na vozu, ki ga je vlekla konjska vprega jih je upodobil posebej postavljene. Povsem v ozadju vidimo prikazni (prividu) podobnega tretjega vojaka, ki ga lahko primerjamo s prikaznimi (prividi) na Vavpotičevih portretih slovenskega pisatelja Slavka Gruma (1901 - 1949) in slovenskega pesnika Dragotina Ketteja (1876 - 1899).  Na risbi »Bošnjak« vidimo stoječega, s pogledom uprtim v tla precej poduhovljenega oziroma zamišljenega moža z izrazitimi brki in daljšo brado. Oblečen je v plašč in hlače, na glavi ima fes, na rokah rokavice ter na nogah nogavice in škornje. Ob levem boku oziroma ob levi roki ima torbo. Za njegovim hrbtom vidimo majhno senco. Del sence, ki bi jo morali obravnavati kot senco fesa močno spominja na senco klobuka. Risba je datirana in signirana: »I.Vavpotič. Tolmin. Januar 1917«. Ali je Vavpotiču precej podobnega moža s fesom mogoče obravnavati tudi kot avtoportret? Čeprav so »eksotični vzhodnjaki«, kakor so bili na soški fronti precej pogosto označevani tudi bosenskohercegovski vojaki (Italijanski vojaki so jih imenovali tudi »Orientali«), že v času študija v Parizu močno zanimali Vavpotiča[19] , menimo, da risbo »Bošnjak« ni mogoče obravnavati kot avtoportret. S tem seveda ne želimo trditi, da na slovenski zemlji (v okolici Tolmina) Vavpotič ni občudoval fanatičnost in patriotizem bosenskohercegovskih vojakov, ki so se, tako kot vsi drugi v avstro – ogrsko vojsko vpoklicani Slovani, sporazumevali v jeziku sestavljenem iz približno osemdeset nemških besed, takoimenovani »vojaški slovanščini« ter skupaj z »eksotičnimi vzhodnjaki« v turškem Cesarstvu oziroma na Bližnjem Vzhodu pomembno prispevali k podaljšanju prve svetovne vojne.[20] Pogosto so bili predstavljeni kot nekultivirane, krvoločne zveri.[21] Prav na tolminskem delu soške fronte se je bojeval in bil ranjen najmlajši med njimi, v bosenskohercegovskem mestu Bjelina (današnja Bijeljina) rojeni Elez Dervišević (1902 – 1990), ki je kot častnik sirijske armade umrl v Damasku.[22] Koliko je vplivala soška fronta na življenje mladega moža Eleza in življenja vseh drugih (v avstro – ogrsko vojsko vpoklicanih bosenskohercegovskih) vojakov pričajo med drugim tudi greben »Dosso dell Bosniaco«[23] , mošeji v Sv. Luciji (danes Most na Soči) in naselju Log pod Mangrtom[24] , pregovor »Ako ima ruma bit će i šturma, ako nema ruma nema ni šturma!«[25] ter fotografija neznanega avtorja na kateri visoko nad vasjo Lepena (kota 1776) ob osamelem grobu vidimo vojaka s fesom. 

Image
ILUSTRACIJA 9. Fotografija neznanega avtorja na kateri vidimo fes na glavi avstro-ogrskega vojaka Eleza Derviševića Vir: Werner Schachinger, Bošnjaci dolaze 1879. – 1918. Elitne trupe u K. und K. armiji, Lovran 1996

Image
ILUSTRACIJA 10. Možje s fesi na tolminskem bojišču ob strojnici Fiat Riveli Vir: V. Klavora, Koraki skozi meglo. Soška fronta – Kobarid – Tolmin 1915 – 1917, Ljubljana – Celovec – Dunaj 2004

Image
ILUSTRACIJA 11. Fotografija na kateri vidimo mošejo v vasi Log pod Mangrtom, ki so jo zgradili vojaki Četrtega bosenskohercegovskega pehotnega polka (BH4 oziroma BHIR4) . Vir: Tedenske slike (številka 52. leto IV.) Ljubljana 26.12. 1917

Image
ILUSTRACIJA 12. Fotografija neznanega avtorja na kateri visoko nad vasjo Lepena ob osamelem grobu vidimo vojaka s fesom: sence ogromnih, s snegom pokritih gora mu grozijo, da bo kmalu postal del z dvokapno streho pokritega spominskega obeležja. Vir: Vasja Klavora, Koraki skozi meglo. Soška fronta – Kobarid - Tolmin 1915 – 1917, Ljubljana – Celovec – Dunaj 2004

Številni med njimi, ki so umrli na soški fronti, sploh niso bili pokopani (O tem na svojevrsten način pričajo tudi avstro – ogrska vojaška pokopališča). Ali jih je imel v mislih slikar Ivan Vavpotič, ko je leta 1917 ilustriral[26] slovensko pravljico »Mrtvi ženin«? Kakorkoli že, tudi številne bosenskohercegovske lepe Majdalenke so več let (zaman) čakale na vrnitev svojih, na soški fronti pokopanih ženinov.[27] Leta 1917 v naselju Log pod Mangrtom (na avstro – ogrskem vojaškem pokopališču kjer prevladujejo grobovi padlih iz Četrtega bosenskohercegovskega polka, BH4 oziroma BHIR4), je bil branilcem gore Rombon ter v bojih v Bovški kotlini padlim avstro – ogrskim in nemškim vojakom postavljen betonski spomenik[28] , ki ga je ustvaril učenec znamenitega češkega kiparja Josefa Václava Myslbeka (1848 – 1922)[29] , v avstro – ogrsko vojsko kot vojni kipar vpoklicani češki kipar Jan Ladislav Kofránek (1880 – 1954).[30]   

Image
ILUSTRACIJA 13. Fotografija na kateri (na lesenem odru) ob spomeniku v Logu pod Mangrtom in eni od treh doslej znanih osnutkov spomenika vidimo kiparja Ladislava Kofráneka. Vir: David Erik Pipan, Spomenik hrabrim braniteljem Rombona Na fronti: revija za vojaško zgodovino 2. Nova Gorica 2003

Image
ILUSTRACIJA 14. Ladislav Kofránek, Spomenik branilcem gore Rombon ter v Bovški kotlini padlim avstro – ogrskim in nemškim vojakom v naselju Log pod Mangrtom. Poleg tako imenovanega gorskega strelca vidimo tudi vojaka s fesom iz Četrtega bosenskohercegovskega pehotnega polka. Vir: David Erik Pipan, Spomenik hrabrim braniteljem Rombona, Na fronti: revija za vojaško zgodovino 2., Nova Gorica 2003

Spomenik, ki je nastal na podlagi vsaj treh osnutkov[31] , je trdna konstrukcija arhitektonske kvadratne baze in simbolične podobe gore Rombon (z vklesanimi, skrajšanimi imeni enot[32] , ki so sodelovale v bojih na Bovškem, napisi v nemškem[33] , slovenskem[34] oziroma bosenskohercegovskem[35] jeziku ter signaturama ruskega vojnega ujetnika[36] in kiparja Kofráneka[37] ) na kateri se v nadnaravni velikosti dvigata z vseh strani obdelani figuri tako imenovanega gorskega strelca in vojaka iz Četrtega bosenskohercegovskega pehotnega polka. Ločimo ju lahko po pokrivalih za glavo, značilnem krivčku na kapi in fesu. Realistična, najverjetneje po živih modelih močno individualizirana vojaka vestno opravljata svoje delo, opazujeta 2208 metrov visoko goro Rombon in zdi se kot da drug drugega spodbujata s pregovorom, ki ga je v Pragi iz ust učitelja Myslbeka slišal mladi kipar Kofránek: »Když nejde hora k Mohamedovi, musí jít Mohamed k hoře«.[38] Gorski strelec v desni roki drži puško, z levo roko pa sončnim žarkom poskuša preprečiti, da bi ga motili pri opazovanju. Tesno ob njem (z nahrbtnikom in v podobnem razkoraku v kakršnem smo na fotografiji neznanega avtorja visoko nad vasjo Lepena ob osamelem grobu že videli moža s fesom), je vojak[39] iz Četrtega[40] bosenskohercegovskega pehotnega polka. V slovenski umetnostnozgodovinski literaturi spomenik v Logu pod Mangrtom ni bil obravnavan, čeprav ga je mogoče uvrstiti (skupaj s Peruzzijevim oziroma Dolinarjevim kipom »Kranjski Janez«[41] ) med na slovenskem ozemlju najlepše in najboljše ohranjene spomenike žrtvam prve svetovne vojne. Manjka tudi razprava o kiparju (akademskem realistu, portretistu) Kofráneku. Ali je Kofránek, ki nikoli ni pozabil svojega učitelja Myslbeka[42] , poznal svojega tri leta starejšega in na češko prestolnico Praga močno navezanega sodobnika, slikarja (akademskega realista, portretista) Vavpotiča? Prvič sta se lahko srečala že med leti 1898 – 1905 oziroma v času študija v Pragi[43] , drugič med leti 1915 - 1917 na soški fronti in tretjič leta 1924 v Ljubljani na razstavi[44] Društva upodabljajočih umetnikov »Manes« iz Prage, katerega član od leta 1908 je bil tudi Kofránek. Kakorkoli že, njuna likovna dela, ki smo jih obravnavali oziroma predstavili v tem članku, so prav gotovo kvalitetnejša od del, ki jih je leta 1916 na razstavi[45] v dunajskem Künstlerhausu videl slovenski umetnostni zgodovinar Izidor Cankar (1882 - 1958).  V članku seveda nismo predstavili vseh likovnih virov v katerih lahko najdemo na soški fronti upodobljene avstro - ogrske vojake iz Bosne in Hercegovine. Objavo takšnega dela (ki bo prav gotovo temeljilo na zelo obsežnih raziskavah) lahko pričakujemo, če ne prej pa vsaj, ob stoti obletnici zadnje soške bitke.

Husein Sejko Mekanović, Raskovec 61, SI-1360 Vrhnika
e-pošta: Ova e-mail adresa je zaštičena od spam botova, morate imati uključen Javascript da bi je vidjeli , gsm: 040 280 679   


[1] Vladimir DEDIJER, Sarajevo 1914, Beograd 1978

[2]
29.3. 1916, je ljubljanski »Slovenski narod« (v 72. številki na strani 3.) pod naslovom »Bosanska deputacija pri cesarju« objavil poročilo o sprejemu, ki ga je na Dunaju cesar Franc Jožef (1830 – 1916) priredil za bosenskohercegovsko delegacijo. V poročilu so omenjeni tudi v avstro – ogrsko armado vpoklicani bosenskohercegovski vojaki: »Včeraj dopoldne je sprejel cesar v Schönbrunnu bosansko poklonitveno deputacijo pod vodstvom deželnega poglavarja fml. Sarkotića. Deputacija je štela 44 članov, med njimi škofe in najvišje duhovnike vseh veroizpovedanj, zastopnike odvetniške in zdravniške zbornice, nekatere veleposestnike in župane. Odposlanci so pozdravili cesarja z navdušenimi »Živio!« - klici, nakar je fml. Sarkotić nagovoril Nj. Veličanstvo v imenu bosansko – hercegovinskega naroda, ki si je iskreno želel, izraziti cesarju svojo neomajno vdanost in hvaležnost. Zaman so bili vsi poskusi iztrgati narod Bosne in Hercegovine – ki sta za vedno podložni habsburški vladarski hiši – iz zveze z monarhijo. Sinovi obeh dežel danes zmagovito vihte habsburške zastave daleč v sovražnem ozemlju in z očiščeno dušo žrtvujeta Bosna in Hercegovina radostno na oltarju velike skupne domovine. Medtem ko izvršujejo sinovi svojo zapriseženo dolžnost, se zbirajo njihovi očetje ponosno in hvaležno okoli prestola, da dajo izraza neomajni zvestobi celega naroda in da znova zaprosijo za očetovsko naklonjenost in milost Vašega Veličanstva. General Sarkotić je zaključil svoj govor z navdušenimi »Živio!« - klici na cesarja. Cesar je odgovoril: Z veseljem vidim zbrane okoli sebe zastopnike Bosne in Hercegovine in ginjenega srca vzamem na znanje izraze njihove zvestobe in vdanosti. V podedovani hrabrosti so se sinovi teh dveh dežel radostno odzvali Mojemu klicu na obrambo domovine in v neomajni zvestobi so ponesli moje zastave proti sovražniku. Nepremagljive v vztrajnosti, neodoljive v navalu, so si zaslužile moje vrle bosansko – hercegovinske čete kot najmlajši del Moje armade Mojo očetovsko zahvalo, ki jim ostane za vedno zagotovljena. Požrtvovalen in pripravljen, pomagati, stoji za vojaki na bojiščih ves zvesti narod Bosne in Hercegovine. Najodličnejša naloga uprave bo, da ozdravi in olajša vojna trpljenja, ki jih moško prenaša. Skupne skrbi, boji in zmage so v vojnih letih moje narode še bolj trdno združile in so nerazdružljivo zvezale z Menoj in Mojo hišo narod Vaše lepe in ponosne domovine, na katere obisk mi je v dragocenem spominu. V trdnem zaupanju na vsemogočnega Boga, se nadejam složnega in uspešnega dela v bodočih letih miru ter pošiljam zvestemu narodu Bosne in Hercegovine Svoj očetovski pozdrav in zahvalo za poklonstvo, ki je razveselilo moje srce. Deputacija je priredila nato Nj. Veličanstvu oduševljeno ovacijo.-Cesar je nagovoril posamezne odposlance in je med ponovnimi ovacijami zapustil avdijenčno dvorano. Člani bosansko – hercegovinske poklonitvene deputacije pripovedujejo, da izgleda cesar izborno in je bil zelo vesel nad obiskom deputacije. Razgovarjal se je s člani deputacije skoro 5/4 ure ter se zelo zanimal za razmere v Bosni in Hercegovini«; Pero BLAŠKOVIĆ, Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, Beograd 1939 (leta 2000 v Lovranu je bila objavljena druga izdaja Blaškovićeve knjige).

[3]
Omenil jih je v leta 1929 objavljenem romanu »A Farewell to Arms«.

[4]
Julius KUGY, Vojne podobe iz Julijskih Alp, Ljubljana 1995 p. 47 »Sredi septembra 1917 sem prejel vprašanje X. armadnega poveljstva, ali bi mi bila po volji premestitev k 93. infanterijski diviziji (kmalu zatem je dobila oznako 55I.D) v Sočo…Takoj sem ustanovil plezalno šolo, za kar so najprej dodelili 28 mož, med njimi izvrstno skupino visokogorskih Bosancev 4. regimenta, potem pa sem študiral gorski svet in plazove«.

[5]
Ljudevit PIVKO, Proti Avstriji 1914 – 1918, Maribor 1991 p. 222 »Bošnjak je človek, s katerim zna malokateri oficir ravnati. Pravijo, da je len, da je hinavski – slabo govore o njem. Jaz pa doslej ne poznam ljudstva, tako odkritosrčnega, vdanega in marljivega, kakor so Bošnjaki, ne poznam tako delavnih ljudi, kakor so ti-le bosenski »lenuhi«. Seveda, idejo mu moraš dati, idejo in vero v sebe in njega samega. Brž ko je v četi prepričanje, da si ji dober gospodar, in ko imajo vsi pregled, kaj se godi okrog njih in kaj hoče njihov gospodar, potem ljudje ne mislijo več nase in na svoje družine, temveč so s teboj vred en sam mehanizem, ki odlično funkcionira po tvoji želji.-Toda žal, da so glave tega čustveno in fizično enotnega mehanizma često nesposobné! Mnogi oficirji so demagogi, ki si skušajo kupovati naklonjenost ljudi in hlinijo prijaznost Bošnjaku, a imajo prazna srca. Večina tujerodne gospode je daleč od svojega podrejenega moštva!-Bosna ima zdravo ljudstvo, ki je sposobno izvajati čudeže«.

[6]
Omenil jih je v svojem leta 1940 objavljenem romanu »Doberdob«.

[7]
V prvi svetovni vojni so bosenskohercegovski vojaki poleg rdečih nosili tudi fese sivo – zelene barve. Da so se bosenskohercegovski vojaki bojevali na soški fronti priča med drugim tudi v skalo vklesan fes v vasi Lepena.

[8]
Werner SCHACHINGER, Die Bosniaken kommen! 1879. – 1918. Elitetruppe in der k.u.k. Armee,  Graz – Stuttgart 1989 Schachingerjevo delo nam je bilo dostopno samo v prevodu v bosenskohercegovski jezik. O tem glej: Werner SCHACHINGER, Bošnjaci dolaze 1879. – 1918. Elitne trupe u K. und K. armiji, Lovran 1996

[9]
Janez J. ŠVAJNCER, Svetovna vojna 1914 – 1918. Slovenci v avstro – ogrski armadi, Maribor 1988 (v Katalogu so fotografije označene s številkami 246 - 251)

[10]
Vasja KLAVORA, Plavi križ. Soška fronta. Bovec 1915 – 1917, Celovec – Ljubljana – Dunaj 2000; Vasja KLAVORA, Koraki skozi meglo. Soška fronta – Kobarid - Tolmin 1915 – 1917, Celovec – Ljubljana – Dunaj 2004

[11]
Marko SIMIĆ, Po sledeh soške fronte, Ljubljana 1996

[12]
Janez MESESNEL, Soška fronta, Ljubljana 1987 p. 252 »…med drugim so tudi Avstrijcem in Slovencem, ki so na Rombonu zamenjali Bosance, nataknili fese, da Italijani ne bi opazili zamenjave in pa zato, ker so se Italijani Bosancev mnogo bolj bali…«; Vasja KLAVORA, 2000, cit. n. 10, pp. 232, 233, 314 »Avstrijski častniki, ki so bili v enotah 2. polka cesarskih strelcev, Knauer, Weithaler in Eisenstecken, opisujejo v svojih zapisih, kakšna je bila pot bataljonskih enot tega polka do bovškega bojišča…Že med potjo jih je presenetilo, da so morali svoja vojaška pokrivala zamenjati s bošnjaškimi fesi. Te zamenjave niso razumeli. Nadaljnja pot jih je vodila iz Trbiža v Rabelj, odtod pa čez prelaz Predel v Log pod Mangrtom…V Logu so si kot pravi mohamedanci ogledali tudi bošnjaško mošejo…Šele v Pustini so izvedeli, kaj se dogaja – da se pripravlja velika ofenziva – in čemu so jim na glavo posadili fese. Zamenjali bodo bošnjaške enote na bovškem bojišču…Do oktobra 1917 so položaje na Rombonu branili Bošnjaki; zamenjali so jih salzburški rajnerji…Tako so morali vojaki, ki so odhajali na položaje na Rombonu, že na Pustini zamenjati kape z bošnjaškimi fesi. Bošnjaki so morali celo svojega mujezina, ki jih je vsakodnevno zelo glasno klical k molitvi, pustiti na tem območju. Kljub temu da je to še počenjal, so Italijani kmalu opazili prevaro. Položaji so bili preblizu; kmalu so ugotovili, da so na položajih nemško govoreče stotnije«. Oto LUTHAR, »O žalosti niti besede«. Uvod v kulturno zgodovino vélike vojne, Ljubljana 2000 p. 85

[13]
Norbert LYNTON, Zgodba moderne umetnosti, Ljubljana 1994 p. 98

[14]
Anica CEVC - Milček KOMELJ – Lidija TAVČAR, Ivan Vavpotič 1877 – 1943, Ljubljana 1987; Milček KOMELJ, Prva svetovna vojna in slovenska likovna umetnost, Zbornik: »Velika Vojna in Slovenci«, Ljubljana 2005 pp. 76, 77 »Motivno najneposrednejši odmev vojne pa je razviden iz dela predstavnika mlajše generacije realistov Ivana Vavpotiča, ki je – potem ko je leta 1915 v Gradcu opravil oficirski izpit – do konca vojne deloval v frontnem zaledju kot službeni vojni slikar. (Ustvaril je vrsto oljnih podob iz življenja vojakov, med njimi taborišča, topničarje, znamenite bosanske vojake s fesi, pa tudi hrepeneče ljudi v zaledju, italijanske ujetnike na ljubljanskem gradu, posvetovanje zdravnikov v ljubljanskem Leonišču ter risbe vojakov in tolminskih ruševin.) Na ta pripovedno koncipirana dela z vojnimi motivi pa je potrebno gledati predvsem kot na likovni dokument, saj mu njegov likovni način ni omogočil izraziti večje zgroženosti nad njenim nesmislom, prizori nočne pokrajine s požari, granatnim ognjem in signalnimi raketami pa so se mu razcvetele celo v estetizirane podobe ognjemetov. V tem pogledu se Vavpotič uvršča med evropsko množico vpoklicanih umetnikov, ki so med vojno portretirali zlasti poveljnike na položajih in prizorišča bojev. Dela takih slikarjev so bila leta 1918 v Innsbrucku prikazana na posebni razstavi, med njimi tudi grafike s slovenci povezanega lajtnanta Luigija Kasimirja, eno takih razstav pa je v Domu in svetu leta 1916 Izidor Cankar ocenil kot najnavadnejši propagandni kič. Vavpotič je skušal realistični žanr simbolično povzdigniti tudi v podobo kranjskega Janeza kot križanega uniformiranega vojaka, pred katerim kleči slovensko ljudstvo v narodnih nošah; taka alegorična slika pa je pomenljiva samo kot kurioziteta, saj kaže, kako nemogoče je bilo ujeti človeško trpljenje v umetnost na tradicionalno opisujoč in celo domačijski način. (O tem je v poglavju Dies irae v knjigi Temni modernizem najbolj poglobljeno doslej pisal že Tomaž Brejc.)«.

[15]
Anica CEVC – Milček KOMELJ – Lidija TAVČAR, Ivan Vavpotič 1877 – 1943 Ljubljana 1987 p. 86

[16]
V leta 1917 objavljeni številki ljubljanske revije Dom in svet, je risba »Bošnjak« objavljena med stranema 144 in 145.

[17]
Fran MILČINSKI, Tolovaj Mataj, Ljubljana 1917

[18]
Werner SCHACHINGER, 1996, cit. n. 8, p. 241 »…Ako u knjizi života stoji da ćeš pasti, onda ćeš pasti. Ali ako je zapisano da ćeš opet vidjeti Bosnu, onda ti ni najdivljija vatra ništa neće moći i živjet ćeš! Sve je to kismet brate…«

[19]
Beti ŽEROVC, Vpliv simbolizma v zgodnjih delih Ivana Vavpotiča, Zbornik za umetnostno zgodovino Ljubljana 1998 p. 237

[20]
Peter VODOPIVEC, Prva svetovna vojna v zgodovini 20. stoletja, Zbornik: »Velika vojna in Slovenci«, Ljubljana 2005 pp. 9, 10 »Otomansko carstvo je bilo učinkovitejši vojaški zaveznik, kot so pričakovali v Berlinu, in močnejši nasprotnik, kot so napovedovali v Londonu in Parizu. Otomanske enote so na evropskih in azijskih bojiščih »zaposlile« več zahodnih in ruskih vojaških sil kot v Evropi italijanske in romunske avstrijskih ter po mnenju britanskega premiera Lloyda Georgea in nemškega generala Ludendorffa pomembno prispevale k podaljšanju vojne. Neuspel britanski poskus izkrcanja na polotoku Galipoli in britansko – francoskega prodora skozi Dardanele se je leta 1915 zaradi močnega turškega odpora in več stotisoč mrtvih na zavezniški in otomanski strani spremenil v krvavo napoved množičnega umiranja na zahodnoevropskih frontah slabo leto – dve pozneje. Na Bližnjem Vzhodu so otomanske čete z nemškimi svetovalci in s pozivi k sveti vojni, džihadu, ogrozile Britance v Egiptu, ti pa so ob spodbujanju mladega arabskega nacionalizma vojaške operacije preusmerili proti Bagdadu in v Mezopotamijo in pripravljali temelje povojni francosko – britanski delitvi arabsko – islamskega sveta. V Londonu, kjer je zunanji minister Balfour oznanil, da bodo Židje v Palestini zopet dobili svoje ognjišče, so si poskušali brez pravega razmisleka o usodni daljnosežnosti danih obljub poleg arabske pridobiti še židovsko podporo«.

[21]
Oto LUTHAR, 2000, cit. n. 12, pp. 82, 84 »In čeprav so v propagandističnih opisih najpogosteje nastopali Francozi in Angleži, pravi sovražnik nemštva (tako v nemških kot v avstrijskih predstavah) ni bil Zahod, temveč ljudstva z vzhoda in juga Evrope. V opisu nekultiviranosti in krvoločnosti ljudstev s tega dela celine se stereotipi Nemcev oziroma Avstrijcev pravzaprav niso kaj dosti razlikovali od tistih, s katerimi so živeli Angleži ali Francozi. Tako kot so vsi imeli svoje Žide, so vsi na zelo podoben način prezirali Bosance, Indijce, črnske ameriške vojake, Maročane in Kitajce. Za Srbe, Črnogorce, Grke, Turke in Bolgare je tako pri enih kot pri drugih obveljalo mnenje, da jim kot tipičnim balkanskim vojščakom ne gre le za poraz sovražnika, temveč za smrt in uničenje njegove družine, skratka za izkoreninjenje celotne rase. Hujše mnenje in vrsto predsodkov so imeli samo še do Judov…V avstro – ogrski vojski je vloga drugorazrednih vojakov zadela Bosance. »Svinjarija, kako se dela z reveži Bosanci. Vsak jih pošilja v najhujši ogenj […]. Neki divizioner je dejal: ΄Geben wir dorthin Bosniaken, die Hunde werden schon aushalten΄…[Pošljimo tja Bosance, ti psi bodo že zdržali]«. Nek drugi oficir je trdil, »da so Bosanci leni, da se znajo samo predat ali nazaj bežat«. Pisec citiranih besed, slovenski oficir Ivan Primožič, pa je na to resignirano ugotovil: »Seveda, ker so vedno v najtežjih pozicijah. Kjer nič ne opravijo Madžari, tja pošljejo naše Bosance«. Toda ne glede na svojo, za tedanji čas visoko (učiteljsko) izobrazbo in ne glede na to, da so ga nadrejeni kljub oficirskemu činu od časa do časa zmerjali za »Subosniaken«, je tudi sam podlegel stereotipom. Ob neki drugi priliki (str. 8) je namreč tudi sam »ugotovil«, da so Bosanci mojstri v laganju: »Pusti se ubiti, a resnice ne bo povedal«. Zato je tudi krivce za občasne kraje najprej iskal prav med njimi. Po drugi strani pa so tako njemu kot tudi drugim – celo avstrijskim Nemcem – Bosanci služili kot primer neverjetnega poguma«.

[22]
Werner SCHACHINGER, 1996, cit. n. 8, pp. 260 – 271 Letnico smrti Eleza Derviševića nam je posredoval Njegova ekselenca, veleposlanik Bosne in Hercegovine v Ljubljani Izmir Talić, za kar se mu najlepše zahvaljujemo.

[23]
Marko SIMIĆ, 1996, cit. n. 11, p. 86

[24]
24.10. 1917 je (na strani 5, pod naslovom »Džamija na Soči«) ljubljanski dnevnik Slovenec objavil novico: »Za mnogoštevilne mohamedance, ki se bore na soški fronti, so zgradili prekrasno džamijo, v kateri bodo mogli vsaj posamezni oddelki izvrševati svoje verske dolžnosti. Sam sarajevski reis el-ulema kakor tudi vojaški muftija odideta k slovesni otvoritvi«; Vinko AVSENAK, Mošeja v Logu pod Mangrtom, Na fronti: revija za vojaško zgodovino 4., Nova Gorica 2006 pp. 45 – 50; http://prohereditate.com/portal/clanki/clanek003.htm (stanje 13.3. 2007) Kolikor nam je znano, raziskovalci se niso ukvarjali z vprašanjem ali je bilo ob mošeji v Logu pod Mangrtom tudi pokopališče? Ker je mošeja brez pokopališča precej nenavaden pojav, menimo, da bi bilo potrebno temeljito raziskati kraj kjer je stala mošeja.

[25]
http://prohereditate.com/portal/clanki/clanek003.htm (stanje 13.3. 2007)

[26]
Anton DEBELJAK, Tolovaj Mataj – Martin Krpan, Ljubljanski zvon, Ljubljana 1918 pp. 220 – 225
 
[27]
Na tem mestu naj omenimo samo, da je bosenskohercegovsko dekle Đula Behrić Saračević (1892 – 1961) sedem let (zaman) čakalo na vrnitev vojaka Alije Behrića.
 
[28]
Marko SIMIĆ, 1996, cit. n. 11, p. 96; David Erik PIPAN, Spomenik hrabrim braniteljem Rombona, Na fronti: revija za vojaško zgodovino 2., Nova Gorica 2003 pp. 48 – 52 Na Pipanov članek nas je opozorila ravnateljica tolminskega muzeja gospa Damjana Fortunat Černilogar, za kar se ji najlepše zahvaljujemo.

[29]
Václav V. ŠTECH – Otakar ŠPANIEL – Ladislav KOFRÁNEK – Karel POKORNÝ, Josef Václav Myslbek, Praga 1954

[30]
http://www.jicinsko.cz/nn/00/25/nn025-6.htm#0256-4 (stanje 2.3. 2007) »Koncem června letošniho roku si připomeneme 120. výroči narození význameného regionálniho sochaře Jana Ladislava Kofránka. Narodil se 24. června roku 1880 ve Vojicích kde navštévoval také obecnou školu. V letech 1892 – 94 studoval na reálce v Jičinĕ, od roku 1894 na C.k. odborné škole sochařsko – kamenické v Hořicich a po jejím absolvováni na C.k. akademii výtvarných umĕni v Praze. Zde byl, společnĕ s Janem Štursou, žákem prof. J.V. Myslbeka. Studium ukončil roku 1902 a v témže roce se společnĕ s Kafkou a Štursou poprvé predstavil veřejnosti. Na 63. výstavĕ Krasoumné jednoty v Rudolfinu vystavoval dva portréty a divči akt Po koupeli. Podnika studijní cesty do Nĕmecka, Francie, Anglie, Belgie, Holandska a Italie, od roku 1908 byl řadnim členem Spolky Výtvarných umĕlců Mánes. V roce 1927 byl zvolen řádným členem České akademie vĕd a umĕní, 1950 dostal čestnou cenu České akademie vĕd a umĕní a v roce 1951 cenu fondu J. Mánesa za životní dílo a návrh na Jiráskův pomnik. Zemrel v roce 1954 ve svém domĕ v Praze – Dejvicich. Mezi nejvýznamnĕjší díla J.L. Kofránka patři sochy v nadživotní velikosti na budové Národní banky v Praze, šest soch na portálech mĕstské knihovny v Praze, sochy na průčeli banky v Plzni, pomnik padlým na Rombonu v Julských Alpách a předavším studie a portréty – například V. Nováka, F. Škroupa, A. Jiráska, Křižika a dalšich. V našem regionu můžeme obdivovat Kofránkovy práce v hořické galerii i v rodných Vojicích, pro které navrl pomnik Svobody – památník obĕtem 1. svĕtové války«. V devetem poglavju romana »Bosna i Soča. Bosanci na soškom frontu 1915 – 1917«, je Kofráneka kot vojnega kiparja predstavila tudi slovenska pisateljica Valerija Skrinjar Tvrz. O tem glej: Valerija SKRINJAR TVRZ, Bosna i Soča. Bosanci na soškom frontu 1915 – 1917, Sarajevo 2001

[31]
David Erik PIPAN, 2003, cit. n. 28, pp. 49 - 52

[32]
»BH4 1916 – 17.; F.A.R.4; F.A.B.14; G.A.R.3.; I.R.59.; K.SCH.R.N2.; LIBAON.41.; LIR.4.; LIR.27.«

[33]
»DEM ANDENKEN DER TAPFEREN VERTEIDIGER DES ROMBON VND DER IN DEN KAEMPFEN IM FLITSCHER BECKEN HELDENMVETIG GEFALLENEN SOLDATEN«

[34]
»HRABRIM BRANITELJEM ROMBONA«

[35]
»NA ROMBONU PALIM JUNACIMA«

[36]
»1916РUCCKIИ.П1841CEMEH.I.«

[37]
»FECIT LADISLAV KOFRÁNEK PRAGA«

[38] V
áclav V. ŠTECH – Otakar ŠPANIEL – Ladislav KOFRÁNEK – Karel POKORNÝ, 1954, cit. n. 29, p. 43

[39]
Slovenska pisateljica Valerija Skrinjar Tvrz je vojaku dala ime Vahid. O tem glej: Valerija SKRINJAR TVRZ, 2001, cit. n. 30, pp. 265, 266 »Onaj, vidiš, onaj tamo – pokazivao je Semko glavom ne skidajući oči sa spomenika – onaj prvi je moj brat Vahid. Još na otvorenju džamije dogovorili smo se da se nađemo ovdje prije nego krenemo kući…nek me ne čeka kad naiđe…nek požuri kući…tako mu reci, prepoznat ćeš ga, isti je ko Kofránekov…znaš zajedno su bili na Rombonu…upoznao sam ja ovdje i kipara… - raspričao se Semko«.

[40]
26.6. 2004 (Dva dni pred devetdeseto obletnico smrti avstro – ogrskega prestolonaslednika in njegove žene) v Ljubljani, je bilo ustanovljeno Društvo bosenskohercegovskih študentov Slovenije, BH4. Društvo je ime dobilo po Četrtem bosenskohercegovskem pehotnem polku, ki se je leta 1916 in 1917 bojeval na soški fronti.

[41]
Bojana HUDALES KORI, Kipar Svetoslav Peruzzi, Zbornik za umetnostno zgodovino, Ljubljana 1970 pp. 169, 187, 188; Špelca ČOPIČ, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000 pp. 277, 278

[42]
Václav V. ŠTECH – Otakar ŠPANIEL – Ladislav KOFRÁNEK – Karel POKORNÝ, 1954, cit. n. 29, pp. 38, 44 »Když se človĕku příblíží jeho večerní čas, v mysli se často vracívá do svých mladých dnů. Chtĕl bych dnes oživit vzpomínky na krásná léta své mladosti, která jsem prožil nablízku velikému umélci a človĕku Josefu Václavu Myslbekovi. Když jsem k nĕmu přišel, bylo mu padesát let a mĕl již za sebou svá nejkrásnĕjší dila, jimiž dobyl českému sochařství slávuy a uznání svĕta. Byl dosud pln mužné síly a neutuchající tvořivosti…Léta, která jsem prožil v jeho blízkosti, nikdy mi nevymizí z pamĕti«.

[43]
Kofránek je dobro poznal tudi Vavpotičeva učitelja Hynaisa in Brožika. O tem glej: Václav V. ŠTECH – Otakar ŠPANIEL -  Ladislav KOFRÁNEK – Karel POKORNÝ, 1954, cit. n. 29, p. 39 »Studium ve speciálce mohlo podle Myslbeka trvat nejdéle čtyři léta. Škola byla rozdĕlena na dvĕ oddelĕní. Jedno bylo v budovĕ proti Rudolfinu, druhé, pro dospĕlejší, v bývalé výstavní budovĕ pro umĕní na Výstavišti, kde byla také škola Hynaisova a Brožikova, Hynaisův, Ženiškův a Myslbekův osobní atelier«.

[44]
Koliko je Vavpotič poznal oziroma spremljal delo članov Društva »Manes« priča tudi njegov leta 1903 objavljeni članek. O tem glej: Ivan VAVPOTIČ,  Manes v Hagenbundu, Ljubljanski zvon XXIII., Ljubljana 1903 pp. 15 – 20, 78 – 83, 141 – 146. O ljubljanski razstavi Društva »Manes« glej: Antonin MATĔJČEK, Moderna češka umetnost, Zbornik za umetnostno zgodovino, Ljubljana 1924 pp. 105 - 123

[45]
Izidor CANKAR, Razstava vojnih slik c. in kr. glavnega poročevalnega stana, Dom in svet, Ljubljana 1916 pp. 53 – 55


Komentari (2)
1. Autor: Ova e-mail adresa je zaštičena od spam botova, morate imati uključen Javascript da bi je vidjeli datum 03-10-2007 11:21
 
 
Članek odlično obdela foto in risani material, pozabi pa omeniti razlog, zakaj so bili nemški in avstrijski vojaki v 12. ofenzivi opremljeni s fezi. 
 
Do avstrijsko-nemške ofenzive je bilo na soški fronti le nekaj bataljonov Bosancev, ki pa so zaradi svojih trademark napadov z buzdovani med italijanskimi vojaki sloveli kot blazni in Italijanom so se ob pogledu na feze tresle hlače. To so Nemci izkoristili tako, da so pred ofenzivo celotno vojsko opremili s fezi. Na dan napada so italijanski vojaki na celotni fronti mislili, da jih napada nekaj sto tisoč Bosancev in zbežali - do Piave.
 
2. Autor: Ova e-mail adresa je zaštičena od spam botova, morate imati uključen Javascript da bi je vidjeli datum 08-10-2007 13:49
 
 
V opombi št. 12 je precej lepo pojasnjeno zakaj so avstrijski in nemški vojaki nosili fese.
 

Komentiranje je omogućeno samo registriranim korisnicima.
Molimo vas da se registrirate ili, ako ste već registrirani, da se prijavite.

 
< Prošli